O vsebini romana:
''So zgodbe in njih junaki, ki spolzijo čezte kot veter, ki poboža, hip za tem pa ga že pogoltne zakon pozabe. In so zgodbe, ki se te oprimejo z usodami junakov, kot bi nosile del tvoje osebne zgodovine.''
Mladi Teodor se po uspešnem študiju v tujini vrne na domačo obalo. Namesto, da bi nadaljeval očetove sanje in si okoli vratu zavezal kravato, se zapre v svoj svet in se ob zajetni dedkovi zapuščini, ki mu je prinesla tudi veliko hišo nad morjem, suče v krogih nesmisla. Dokler prijateljici ne obljubi, da bo nekaj dni namesto nje bral umirajočim v hospicu. Dnevi branja se zavlečejo v tedne, ti v mesece. V zgodnji pomladi, pomladi mavric, začne brati gospodu M., ki verjame, da 'zgodbe zdravijo tudi napol mrtve'. Za branje si izbere knjigo z naslovom Tihotapci miru. In tu se zgodba šele zares začne …
Odlomki:
Veter mu je lizal mlado čelo, ko je s starim kolesom grizel v peščeno pot med divjimi bori. Stali so kot vojščaki, ki so sklenili mir z vetrom. Nad morjem je minevala svežina poletnega jutra, v daljavi so drnice že nekaj minut strumno igrale. Zavil je pod ozek nadstrešek velike rumene hiše z modrimi polknicami, stopil s kolesa in dvignil obraz proti nebu. Rad je imel poletne nevihte …
Noč je prosta, z milino poletja v zraku, ki potolaži še tako utrujen vdih. Tea pa skozi poletno poltemo še vedno poganja tihi nemir v prsih. V telo se mu vsaja in razrašča sled smisla, ki jo je, po absurdni mamini smrti, po odhodu babice in za njo še dedka, vsakič znova zbrisal z malodušjem, ki je opravičevalo vse, česar ni naredil ne zase, ne za druge. Vračanje z branj odhajajočim in druženje s konci življenj pa mu je sleherno gubo telesa polnilo s smislom, ki mu ni mogel več obračati hrbta. Polnilo ga je z vero, da dokler si, ni nikoli nič zares zaman. Ne more, ne sme biti zaman, ker dihaš in s tem nosiš odgovornost do te čudežne dvojine narave, vdiha in izdiha.
Preden je zaspal je Teo pogosto obnavljal prizore iz zgodb, ki jih je bral čez dan. Kako drugače prepoznava sporočila, ko bere zase od tistih, ki jih v isti zgodbi bere naglas nekomu drugemu. Kot bi vsaka zgodbo, ki jo bere drugim, dobila peto dimenzijo, dimenzijo poslušalca. Pripovedovanje Sreča Iskre, o sprehajalki, Mici in psih, je bilo kot veter, ki mu spontano nastaviš obraz, ne glede na to, kako močan je. Ko ta zareže po licu, izvleče tudi tisto pod njim – težke misli, ki gubajo čelo in duha. Pozna v življenju koga, ob katerem se zdi, da je sprememba na bolje edina možnost? V odgovor se mu v hipu utrneta slika obraza in ime. Lenja. Ob njej se ljudje spremenijo. Kot bi se njena odločna milina v hipu zalezla v vsakogar, ki se ustavi ob njej. Tudi vanj.
Jutro je dišalo. Dedkovo kolo je bilo, kot že nekaj juter prej, spet oprano z neba. Peščena pot, ki se je vila od razcvetele lipe do velikih železnih vrat na koncu dvorišča, ni bila več prašna.